| |
»Bili bi nehvaležni, če bi rekli, da uš ne ravna človeško s tistimi, ki ji nudijo gostoljubje: ne pika, ne rani, samo požrešno grizlja, tako da ne veste prav, ali občutite bolj žgečkanje ali bolečino.« To izjavo pripisujejo Sokratu. A ni ga, ki ne bi bil hvaležen, da jih nima. Velik problem, kakor je majcena. Zaradi povezovanja zajedavskih uši s slabimi higienskimi razmerami, neprijetnim gomazenjem in prenašanjem bolezni vzbujajo nelagodje. Pred ušivcem bežimo, čeprav bi uši lahko imeli za ustvarjalke socialnih vezi: gredo tudi na najčistejše lase, na glavo potepuha ali vladarja.
Svetleč vzor boja proti zajedalskemu parazitu je postalo francosko mesto Tours, ki se je odločilo za radikalen spopad s to nadlogo. Na tamkajšnji fakulteti za farmacijo ima svoj parazitološki laboratorij za raziskovanje uši dr. Catherine Combescot, ena od peščice znanstvenikov na svetu, ki se posvečajo tem nadvse sofisticiranim, a malo raziskanim živalim.
Najboljše orožje proti pedikulozi, infekciji z naglavno ušjo (Pediculus humanus capitis), je kombinacija znanja o njej in njenem življenjskem ciklu, zdrave pameti in metode. V Toursu so z opazovanjem statistično ugotovili, da imajo uši raje deklice (na deset ušivih pride en fant). Striženje las ne pomaga, razen če se obrijemo na balin. Sploh pa frizerji nočejo striči ušivih las. S sošolkinih las bodo v hipu na naših, pa naj bodo kratki ali dolgi, zvezani v čop ali razpuščeni, svetli ali temni, čisti ali mastni.
Več na http://www.delo.si/druzba/panorama/dr-co....
|
