| |
Prosim opišite ta pojav in razložite, zakaj do tega pride.
spremenil: podtalje (10.3.2010 ob 14.44.13)
|
| |
| |
Gre za neko napako pri določitvi položaja in gibalne količine delca.
Kako do tega pride, in kako se da to zapisati matematično pa prepuščam vam. 
|
| |
| |
Pri heisenbergovem načelu nedoločenosti ne gre za napako,ampak za to, da je v kvantni mehaniki nemogoče istočasno poznati pare opazljivk (primer, kot si napisal položaj delca in njegova gibalna količina).
|
| |
| |
No, seveda gre za napako, saj ko določaš to, ne moreš določiti hkrati gibalne količine in položaja.
Se pravi potem pride do napake pri določitvi. Tako sem mislil.
Lepo bi bilo, če bi zadevo opisal, morebiti tudi na kakšnem primeru
|
| |
| |
že samo opazovanje delcev vpliva na njihov položaj, maso, ...
|
| |
| |
Če opazuješ delce na njihove lastnosti načeloma ne vplivaš. 
Je pa problem pri določitvi gibalne količine in položaja; to se da pojasnit na enem primeru, zelo preprostem za razumet, ki sem ga nekje bral.
|
| |
| |
Erco:
Če opazuješ delce na njihove lastnosti načeloma ne vplivaš.
Kako to misliš? 
|
| |
| |
Kako? Ti si napisal da z opazovanjem delcev vplivamo na položaj, maso ipd. Ampak to ne drži. Z opazovanjem ne vplivaš na delce; to velja bolj ko ne za makroskopske stvari, ane 
Na položaj lahko morda vplivaš če opazuješ subatomske delce; ampak še vedno ... ZAKAJ pride do Heisenbergovega pojava?
|
| |
| |
Tole vprašanje je pa kar velik zalogaj in če se najde kdo, ki lahko odgovori na to vprašanje, potem mu Nobelova nagrada ne uide. 
Poenostavljena razlaga je, da ko opravljamo meritev, to opravljamo z nekimi valovnimi delci, običajno svetlobo.
Da dobimo meritev, npr. izstrelimo nek foton proti delcu, kateremu želimo ugotoviti pozicijo in gibalno količino.
Vendar pa bo ta delec vplival na meritev. Če ima ta delec majhno valovno dolžino, potem bomo precej natančno lahko določili pozicijo elementa, ki ga merimo. Vendar pa ima ta foton veliko gibalno količino, ki jo bo prenesel tudi na merjeni element. Na drugi strani z večjo valovno dolžino fotona, s katerim merimo, s trkom ne vplivamo toliko na merjeni element, je pa težje poznati pozicijo zaradi večje valovne dolžine.
Z izbiro valovne dolžine tako lahko izberemo, kako natančno bomo merili pozicijo in kako natančno gibalno količino.
Ta razlaga v bistvu pomeni, da z meritvijo vedno povzročimo spremembo na delcu, katerega merimo ter obratno.
Vendar pa je to samo poenostavljena razlaga, iz katere bi lahko sklepali, da obstaja omejitev na tehnologiji, s katero merimo.
Zgodba pa je v resnici precej bolj zapletena, saj tu ne gre samo za omejitev pri naši meritvi, ampak gre pri tem tem dejansko za lastnost sistema, da točne pozicije in gibalna količina ni možno poznati, s čimer se srečamo z bistvom kvantne mehanike.
Vsa ideja izhaja iz valovne funkcije, s katero se opisuje trenutno stanje nekega osnovnega delca, kjer so stanja opisana z možnimi verjetnostmi, vendar pa ta razlaga presega okvir te teme.
Kljub temu, da je ta enačba danes ključno matematično orodje za razlago kvantne fizike in je osnova za večino nadaljnjih izračunov, pa je to še vedno samo matematično orodje za razlago.
Zato si upam trditi, da trenutno na svetu ni človeka, ki bi znal povsem pojasniti, zakaj so na kvantnem nivoju delci odvisni od verjetnosti.
Zato bo tisti, ki bo odkril točen razlog, zakaj imajo sistemi lastnost, da točne pozicije in gibalne količine sočasno ni mogoče vedeti, prav gotovo dobil Nobelovo nagrado.
|
| |
| |
Ok, podtalje 
Zdaj pa opišite malo de Broglijevo relacijo.
|
| |
Prikazujem 1 od skupno 2 strani |
|
